Klappentext15. aprila 1942 so nacisti pregnali Marijo Prusnik, rojeno Kelih, skupaj z njenim mozem in s sedemletnim vnukom Vladimirjem z Wölfelnove (Belfelnove) domaÄije v Lobniku (Zelezna Kapla) in jih deportirali v taborisÄe Frauenaurach. Tam je zaÄela Marija Prusnik, ki se je sele kot odrasla nauÄila branja in pisanja, pisati dnevnik. Zadnja belezka v dnevniku je z dne 15. julija 1945, to je bil dan, ko so se v taborisÄu preostale korosko-slovenske druzine pripravljale na vrnitev v domovino.Dnevnik Marije Prusnik je iz veÄ razlogov svojevrsten dokument. V njem prebiramo obsezne in mnogoplastne misli in zaznavanja nasilno izseljene zenske, napisana ob samem dogajanju. Na svoj zelo osebni naÄin bralcem in bralkam ponuja vpogled v taborisÄni vsakdan v Frauenaurachu. Njena opazovanja daleÄ presegajo krog lastne druzine, saj nas seznani s primeri smrti in z zalostjo ob teh dogodkih, o posti iz domovine in s tem povezanim velikim veseljem. Seznani pa nas tudi s povsem obiÄajnimi, a nujnimi vsakdanjimi opravili v taborisÄu. S fonetiÄnim naÄinom pisanja pa nam Marija Prusnik v svojem dnevniku ponovno obudi jezik, ki so ga v grapah Zelezne Kaple govorili v prvi polovici 20. stoletja.
